Garje oziroma skabies (scabies) so nalezljiva parazitska kožna bolezen, ki jo povzroča mikroskopska pršica Sarcoptes scabiei var. hominis, imenovana tudi srbec. Najznačilnejši simptom je močno srbenje, ki je praviloma izrazitejše ponoči, na koži pa se lahko pojavijo drobne rdečkaste oziroma rožnate bunčice, praske, mehurčki in značilni rovčki.
Garje niso posledica slabe osebne higiene. Okuži se lahko vsakdo, saj se pršica najpogosteje prenaša z daljšim neposrednim stikom kože s kožo. Zato se okužba lažje širi med družinskimi člani, partnerji ter v okoljih, kjer ljudje živijo ali bivajo tesno skupaj.
Čeprav garje praviloma niso nevarna bolezen, so lahko izredno neprijetne in zelo nalezljive. Zaradi praskanja lahko nastanejo poškodbe kože in sekundarne bakterijske okužbe, posebna oblika, imenovana krustozne oziroma norveške garje, pa zahteva intenzivnejše zdravljenje.
Kaj so garje?
Garje povzroča majhna pršica Sarcoptes scabiei var. hominis, ki je prilagojena življenju na človeku. Samica se zavrta v zgornjo plast kože in v njej oblikuje rovčke, kamor odlaga jajčeca.
Jajčeca se po podatkih WHO izležejo približno v 3–4 dneh, razvoj do odrasle pršice pa traja približno 1–2 tedna. Pri običajnih garjah je na posamezniku navadno prisotnih razmeroma malo pršic – WHO navaja približno 10 do 15. Kljub temu lahko povzročijo zelo izrazite težave.
Srbenje in kožne spremembe namreč niso zgolj posledica mehanskega delovanja pršice. Nastanejo predvsem zaradi imunskega odziva organizma na pršico, njene izločke in jajčeca.
Zakaj se simptomi ne pojavijo takoj?
Pri človeku, ki se z garjami okuži prvič, se simptomi običajno pojavijo šele 2–6 tednov po okužbi. V tem času se postopoma razvije imunska preobčutljivost na pršico in njene izločke.
To je epidemiološko zelo pomembno: človek je lahko kužen, še preden začne srbeti koža in preden opazi izpuščaj. Zato se garje v družini ali kolektivu lahko razširijo, še preden odkrijemo prvi primer.
Če je človek garje že prebolel, se ob ponovni okužbi imunski sistem odzove hitreje in simptomi se lahko pojavijo že v 1–4 dneh.
Kako pogoste so garje?
Garje se pojavljajo po vsem svetu in niso omejene na države s slabšimi življenjskimi razmerami.
WHO ocenjuje, da ima garje več kot 200 milijonov ljudi v katerem koli trenutku, kumulativno pa se z njimi vsako leto sreča več kot 400 milijonov ljudi. Pogostejše so v okoljih z veliko gostoto prebivalstva in tesnimi medsebojnimi stiki.
Izbruhi se zato lahko pojavijo tudi v domovih za starejše, bolnišnicah, vrtcih, šolah in drugih kolektivih.
Navadne in krustozne oziroma norveške garje
Večina bolnikov ima navadno obliko garij. Značilni so srbenje, papule, praske in rovčki, število pršic pa je razmeroma majhno.
Povsem drugačna je krustozna oblika garij, ki jo imenujemo tudi norveške garje. Pogosteje se pojavlja pri zelo starih ljudeh in osebah z oslabljenim imunskim sistemom.
Na koži nastanejo obsežnejše luske, kruste in zadebelitve, v katerih je lahko izjemno veliko pršic in njihovih jajčec. Zaradi tega je človek s krustoznimi garjami zelo kužen, bolezen pa se lahko širi tudi drugače kot navadna oblika.
Zanimivo je, da pri krustoznih garjah srbenje ni nujno tako izrazito, kot bi pričakovali glede na obseg bolezni. WHO opozarja, da gre za resno obliko bolezni, pri kateri so možne tudi sekundarne bakterijske okužbe.
Kakšni so simptomi garij?
Najznačilnejši simptom je nenadno nastalo intenzivno srbenje, ki je pogosto najhujše ponoči in v toplem okolju.
Na koži se lahko pojavijo:
- drobne rožnate ali rdečkaste papule,
- majhni mehurčki,
- praske zaradi intenzivnega praskanja,
- rdečina,
- krastice,
- značilni tanki rovčki v koži.
NIJZ navaja, da se spremembe najpogosteje pojavljajo na predelih, kjer je koža mehka in tanka: med prsti, na notranji strani zapestij, okoli komolcev in kolen ter okoli popka. Spremembe so pogosto simetrično razporejene.
Pri odraslih so lahko prizadeti tudi pas, zadnjica, spolovilo in predel okoli prsnih bradavic.
Ali garje res nikoli niso na sredini hrbta?
Pri običajnih garjah sredina hrbta in prsnega koša praviloma nista značilni mesti kožnih sprememb.
Garje pri dojenčkih in majhnih otrocih
Pri dojenčkih in majhnih otrocih je razporeditev lahko drugačna kot pri odraslih.
Spremembe so lahko veliko bolj razširjene in zajemajo tudi dlani, podplate, gležnje, lasišče, vrat, ušesa in obraz. Zato pravil za zdravljenje odraslih ne smemo avtomatično prenesti na majhne otroke.
Kako se garje prenašajo?
Najpomembnejši način prenosa je daljši neposredni stik kože s kožo okuženega človeka.
Do prenosa lahko pride pri:
- spanju v isti postelji,
- daljšem tesnem telesnem stiku,
- spolnem stiku,
- dolgotrajnem držanju za roke,
- negovanju oziroma oskrbi okuženega človeka.
Kratek priložnostni stik, na primer rokovanje ali kratek objem, pri običajnih garjah praviloma ne predstavlja pomembnega tveganja za okužbo.
Kaj pa brisače, posteljnina in oblačila?
Prenos prek predmetov je pri navadnih garjah manj verjeten, vendar je pomembnejši pri krustoznih garjah, kjer je na koži ogromno pršic.
Zato je ob zdravljenju kljub temu treba ustrezno ravnati z oblačili, brisačami in posteljnino, ki jih je uporabljala okužena oseba.
Kako ugotovimo, da gre za garje?
Zdravnik lahko na garje pogosto posumi že na podlagi značilnega srbenja, videza in razporeditve kožnih sprememb ter podatka, da imajo podobne težave tudi družinski člani ali drugi tesni kontakti.
Diagnozo je mogoče potrditi tudi z mikroskopskim pregledom kožnega izpraska, pri katerem iščemo pršice, njihova jajčeca ali iztrebke.
To je pomembno tudi zato, ker lahko garje spominjajo na ekcem, kontaktni dermatitis, alergijski izpuščaj, pike žuželk in nekatere druge kožne bolezni.
Zdravljenje garij
Garij praviloma ne zdravimo samo z lajšanjem srbenja. Potrebno je zdravljenje, ki uniči povzročitelja.
NIJZ kot prvo izbiro za lokalno zdravljenje navaja 5-% permetrin. Zdravilo se pri običajnih garjah praviloma nanese na kožo od vratu do prstov na nogah in se po predpisanem času spere. Zdravljenje se običajno ponovi, saj posamezna sredstva ne uničijo nujno vseh razvojnih oblik pršice.
Pri otrocih veljajo posebna navodila in se zdravilo lahko nanaša tudi na lasišče, vrat, ušesa in obraz, pri čemer se izognemo predelu okoli oči in ust. Vedno je treba upoštevati navodilo konkretnega zdravila in navodila zdravnika ali farmacevta.
Zakaj zdravila ne nanesemo takoj po vroči kopeli?
NIJZ opozarja, da lokalnega zdravila proti garjam ne nanašamo takoj po topli kopeli, saj se lahko poveča sistemska absorpcija zdravila, njegov lokalni učinek pa zmanjša.
Če si med časom delovanja zdravila umijemo roke ali drug zdravljeni predel kože, je treba zdravilo na ta predel ponovno nanesti.
Zakaj je treba zdraviti tudi ljudi brez simptomov?
Ker od okužbe do prvega srbenja lahko mine več tednov, je lahko družinski član okužen in kužen, čeprav nima nobenih težav.
Zato je treba istočasno obravnavati oziroma zdraviti družinske člane in druge tesne kontakte, skladno z navodili zdravstvenega osebja. Če zdravimo samo osebo, ki jo že srbi, lahko nezdravljeni asimptomatski kontakt postane vir ponovne okužbe.
Zdravljenje krustoznih garij
Pri krustoznih oziroma norveških garjah samo lokalno zdravljenje pogosto ni dovolj.
Debele kruste namreč otežijo dostop lokalnega zdravila do kože. Zdravljenje zato vodi dermatolog, običajno pa se lokalno zdravljenje kombinira s sistemskim zdravljenjem. WHO pri krustoznih garjah prav tako navaja potrebo po intenzivnem zdravljenju z lokalnimi in peroralnimi zdravili.
Srbenje po zdravljenju – ali so garje še vedno prisotne?
Vztrajanje srbenja nekaj časa po zdravljenju samo po sebi še ne pomeni, da zdravljenje ni uspelo.
Imunski odziv na ostanke pršic in njihove izločke lahko traja tudi potem, ko so pršice že uničene. WHO navaja, da se lahko srbenje v prvem tednu ali dveh zdravljenja celo poslabša.
Če pa se pojavljajo novi značilni rovčki ali nove kožne spremembe, simptomi vztrajajo dlje časa oziroma so bili kontakti zdravljeni neusklajeno, je potrebna ponovna presoja.
Kaj moramo narediti z oblačili in posteljnino?
Zdravljenje človeka in ukrepi v njegovem okolju morajo potekati usklajeno.
Po navodilih NIJZ je treba po prvem nanosu zdravila oprati oblačila, brisače in posteljnino, ki jih je uporabljala okužena oseba.
Predmete, ki jih ni mogoče oprati, NIJZ priporoča shraniti v zaprto plastično vrečko najmanj 72 ur, saj pršice brez človeškega gostitelja ne preživijo dolgo. WHO navaja, da običajno poginejo po približno 2–3 dneh zunaj človeške kože.
Tekstilno oblazinjeno pohištvo NIJZ svetuje vsaj 24 ur pustiti neuporabljeno in nato posesati; površine, primerne za mokro čiščenje, očistimo z vodo in detergentom.
Garje v gospodinjstvu: kaj naredimo?
Če pri enem družinskem članu odkrijejo garje, je najpomembneje, da ukrepamo istočasno in sistematično:
- zdravljenje izvedemo natančno po navodilih;
- istočasno obravnavamo družinske člane in druge tesne kontakte;
- operemo uporabljena oblačila, brisače in posteljnino;
- predmetov, ki jih ni mogoče oprati, najmanj 72 ur ne uporabljamo in jih zapremo v plastično vrečko;
- očistimo oziroma posesamo ustrezne površine in oblazinjeno pohištvo;
- ne delimo postelje, brisač in oblačil, dokler niso izvedeni potrebni ukrepi;
- spremljamo morebitni pojav simptomov in upoštevamo navodila glede ponovitve zdravljenja.
Pri izbruhu v ustanovi, domu za starejše, vrtcu ali drugem kolektivu je potrebno organizirano ukrepanje, saj zdravljenje samo posameznega bolnika pogosto ni dovolj.
Ali garje pomenijo slabo higieno?
Ne.
Garje se širijo predvsem z dovolj dolgim tesnim stikom kože s kožo. Okužba zato ni dokaz slabe osebne higiene ali nečistoče posameznika.
Pogostejše širjenje v okoljih, kjer veliko ljudi živi tesno skupaj, je povezano predvsem z več možnostmi za tesne kontakte in težjim istočasnim zdravljenjem vseh okuženih, ne preprosto s »slabo higieno«. WHO posebej opozarja tudi na stigmatizacijo in socialno izključenost ljudi z garjami.
Ali lahko garje dobimo od psa ali mačke?
Človeške garje povzroča Sarcoptes scabiei var. hominis, ki je prilagojena človeku.
Druge različice pršice lahko zajedajo živali in po stiku pri človeku povzročijo prehodne kožne spremembe, vendar se na človeku praviloma ne razmnožujejo na enak način in ne povzročajo klasičnih človeških garij.
Če ima domača žival kožno bolezen ali močno srbenje, potrebuje veterinarsko obravnavo.
Kdaj poiskati zdravniško pomoč?
Ob sumu na garje je smiselna zdravniška presoja, saj je pomembno pravilno postaviti diagnozo in izbrati ustrezno zdravljenje.
Posebej pomembna je obravnava pri:
- dojenčkih in majhnih otrocih,
- nosečnicah in doječih materah,
- starejših,
- osebah z oslabljenim imunskim sistemom,
- zelo obsežnih ali netipičnih kožnih spremembah,
- sumu na krustozne garje,
- znakih bakterijske okužbe kože,
- neuspešnem pravilno izvedenem zdravljenju.
Močno praskanje lahko poškoduje kožno pregrado in omogoči bakterijsko okužbo. WHO opozarja, da so med pomembnimi povzročitelji sekundarnih okužb kože Staphylococcus aureus in Streptococcus pyogenes.
Nasvet farmacevtov Lekarne Plavž
Pri zdravljenju garij ni pomembna samo izbira zdravila, temveč predvsem pravilna in dovolj temeljita uporaba ter sočasno ukrepanje pri tesnih kontaktih.
Pred uporabo natančno preverite, na katere dele telesa morate zdravilo nanesti, koliko časa mora ostati na koži in kdaj je treba nanos ponoviti. Posebna navodila veljajo za otroke, nosečnice in druge občutljive skupine.
Če si med delovanjem lokalnega zdravila umijete roke oziroma drug namazan predel, ne pozabite zdravila ponovno nanesti na umito kožo. Za nasvet lahko vprašate farmacevte Lekarne Plavž.
Pogosta vprašanja o garjah (FAQ)
Koliko časa po zdravljenju ostanejo garje kužne?
Po pravilno izvedenem začetnem zdravljenju se kužnost hitro zmanjša. NIJZ v svojih priporočilih navaja, da se lahko bolniki v šolo ali službo vrnejo 24 ur po zaključenem prvem zdravljenju. Pomembno pa je, da so ustrezno obravnavani tudi tesni kontakti in izvedeni ukrepi glede perila ter okolja.
Ali srbenje po zdravljenju pomeni, da zdravljenje ni uspelo?
Ne nujno. Srbenje lahko po uspešnem uničenju pršic vztraja še nekaj časa zaradi imunskega odziva kože. WHO navaja, da se lahko v prvem tednu ali dveh po začetku zdravljenja celo poslabša. Ob pojavljanju novih rovčkov ali novih značilnih sprememb pa je smiselna ponovna zdravniška presoja.
Ali se garje prenašajo s hišnimi ljubljenčki?
Klasične človeške garje povzroča različica pršice, prilagojena človeku. Živalske različice lahko po stiku povzročijo prehodno draženje kože, vendar praviloma ne povzročajo trajne infestacije človeka. Ob kožnih težavah hišnega ljubljenčka je potreben posvet z veterinarjem.
Kako ločiti garje od alergijskega izpuščaja?
Za garje so značilni izrazito nočno srbenje, tipična mesta kožnih sprememb, morebitni rovčki ter pojav podobnih težav pri tesnih kontaktih. Alergijski in drugi kožni izpuščaji so lahko na videz podobni, zato samo po fotografiji ali posamezni spremembi diagnoze pogosto ni mogoče zanesljivo postaviti.
Zaključek
Garje so nalezljiva parazitska kožna bolezen, ki jo povzroča pršica Sarcoptes scabiei var. hominis. Zanje so značilni predvsem intenzivno nočno srbenje, drobne kožne spremembe in rovčki na značilnih mestih.
Največji izziv pri garjah pogosto ni samo uničenje pršice, ampak preprečevanje ponovne okužbe. Ker je lahko okuženi človek več tednov brez simptomov, je ključnega pomena sočasna obravnava tesnih kontaktov ter pravilno ravnanje z oblačili, brisačami in posteljnino.
Garje niso znak slabe higiene in se lahko pojavijo pri komerkoli. Ob pravočasni diagnozi, pravilno izvedenem zdravljenju in doslednem ukrepanju vseh tesnih kontaktov jih je mogoče uspešno obvladati.
Vsebino pripravili farmacevti Lekarne Plavž.
