Zaprtje ali opstipacija je zelo pogosta prebavna težava ljudi v razvitem svetu (1). Prizadene lahko do 24% odrasle populacije, pogosteje ženske (2). Kronično zaprtje negativno vpliva na kakovost bolnikovega življenja in bolniki pogosto ne morejo v polnosti opravljati svojih življenjskih dolžnosti in aktivnosti (2).
Nemalokrat morajo obiskati nujno medicinsko pomoč ali pa je potrebna celo hospitalizacija (2). Zaprtje ni bolezen, je pa lahko znak nekaterih bolezni (2).
Zaprtje se izraža kot težavno in boleče iztrebljanje manjših količin suhega in trdega blata, pogostost izločanja pa je manjša kot velja za normalno (t.j. do 3 x na dan oz. do 3 x na teden oz. na 2-3 dni) (1). Za diagnozo kroničnega zaprtja morata biti prisotna 2 od navedenih simptomov:
Poleg tega morajo za potrditev diagnoze simptomi trajati več kot pol leta, kljub temu, da bolnik upošteva vse dodatne ukrepe za lažje odvajanje blata (2).
Zaprtje je lahko posledica nekaterih stanj, bolezni, zdravil ali pa gre za motnje v delovanju črevesja in izločanja blata (2). Zaprtje se lahko pojavi nenadno v zadnjih tednih ali mesecih, lahko pa postopno z leti (2). Pojav zaprtja je lahko povezan z življenjskim slogom kjer ljudje zaradi hitrega življenjskega tempa uživajo hitro prehrano s premalo vlakninami, imajo sedeče delo, se premalo gibajo in se večji del dneva zadržujejo v okolju, ki jim onemogoča poljubni obisk toalete (1,2).
Pri starostnikih se zaprtje pojavi najpogosteje zaradi starostno upočasnjene peristaltike, sprememb prehranskih navad, premalo gibanja in številnih zdravil (1,2). Vsebina črevesa se zgosti in izsuši, saj pogosto tudi ne pijejo dovolj tekočin (1). Prav tako slabo vpliva na prebavo dolgotrajno ležanje in pomanjkanje gibanja (1).
Zaprtje se pojavi tudi pri otrocih, kar je večinoma posledica neprimernega prehranjevanja in nerednega odvajanja blata (ker nimajo časa ali ker to lahko opravljajo samo doma) (2). V redkih primerih gre tudi pri otrocih za resnejše okvare ali bolezenska stanja, ki zahtevajo posebne ukrepe (2). Zaprtje pri dojenčkih se lahko pojavi zaradi prehoda na prilagojeno mleko in pri tem se posvetujte s pediatrom.
Pri blažjih težavah si lahko pomagamo sami. Npr. uživanje hrane, bogate z vlakninami, pitje zadosti vode in nesladkanih tekočin, veliko gibanja… (1,2). Kadar ti ukrepi ne zadoščajo, pa je potrebna dodatna pozornost (2). Treba je preveriti vsa zdravila, ki jih pacient prejema, urediti prehrano, izključiti nevarne bolezni, npr. raka (2). Lahko posežemo tudi po odvajalih. Nekatera se lahko uporablja dlje časa, nekatere pa le krajši čas.
Zdravnik lahko po skrbni anamnezi in po neuspešnih preprostih ukrepih za odpravo zaprtja pacienta pošlje še k specialistu proktologu, abdominalnemu kirurgu ali gastroenterologu. Težja zapleta sta cistokela (povešenje mehurja in stene nožnice) in rektokela (povešenje črevesja), ki tudi povzročata težave pri praznjenju mehurja in črevesja.
Sem spadajo sirupi Lactecon (laktuloza), Portalak (laktuloza), Prorektal (laktuloza), praški Macrobalans (macrogol), glicerinske svečke. Laktulozo in glicerinske svečke se lahko uporabljajo med nosečnostjo, za macrogol pa ni dovolj podatkov.
Uporaba antrakinonskih glikozidov (séna, krhlika) je omejena na 7-14 dni, saj lahko pride do polenitve črevesja. Pretirana uporaba pa poruši tudi elektrolitsko ravnotežje- predvsem izgubo kalija (1).
Sem spada Dulcolax (tablete ali svečke) – bisakodil. Bekunis tablete in čaj pa vsebujejo ozkolistno séno. Med nosečnostjo se jih ne sme uporabljati.
Svečke Lecicarbon – ob stiku svečke z vlago se sprošča ogljikov dioksid, ki spodbuja gibanje rektuma in sproži postopek izpraznitve v roku 15-30 minut. (Ogljikov dioksid je glavna sestavina plinastih produktov presnove in od vseh črevesnih plinov najbolj spodbuja gibanje rektuma). Lahko se uporablja med nosečnostjo.
Če imamo težavo v rektumu – čep, izberemo svečke, če pa je problem v stalnem trdem blatu, pa vzamemo drugo obliko – npr. sirup.
Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
VIRI
