Vitamin D

Vitamin D je znan pod imenom sončni vitamin oz. vitamin sonca, saj ga človeško telo sámo tvori, in sicer v koži, pod vplivom ultravijolične svetlobe (UVB) (1,2,3,4) nadaljnje pretvorbe nastajajo še v jetrih in ledvicah (4,5), zato ga uvrščamo tudi med hormone (4,5).

Zaradi ugotovitve, da dodatek njegovega prekurzorja k prehrani otroka, zdravi rahitis (2,5), ter da ga je v manjši meri možno zaužiti s hrano (2,4) in da je za njegovo tvorbo potreben zunanji vpliv (UVB žarki) (2), pa ga še vedno uvrščamo med vitamine. Vitamin D je potreben za normalno rast kosti, zob, delovanja mišic ter imunskega sistema (1,3). Poleti, ko je sonca dovolj nam ga na splošno ne primanjkuje, jeseni in pozimi, ko so dnevi krajši in sončni žarki niso tako močni, pa je smiselno poseči po dodatkih, saj s hrano ne moremo izpolniti vseh potreb po njem (3).

Biosinteza, oblike in viri vitamina D

Sinteza aktivnega vitamina D ima več stopenj (4). V globljih plasteh kože iz 7-dehidroholesterola, ki je surovina za njegov nastanek, pod vplivom ultravijoličnih žarkov nastane holekalciferol (vitamin D₃). V jetrih se holekalciferol na mestu C₂₅ hidroksilira, pri čemer nastane prohormon 25-hidroksiholekalciferol (kalcidiol). Le-ta se lahko kopiči v maščobnem tkivu in skeletnem mišičju, da lahko v času pomanjkanja sonca pomaga vzdrževati želeno serumsko koncentracijo, ki je pomembna za tvorbo aktivne oblike- kalcitriola (2).

V zadnji stopnji sinteze, ki poteka v proksimalnih tubulih ledvic z encimom 1α-hidroksilazo in je natančno uravnavana s parathormonom, nastane 1,25-dihidroksiholekalciferol (kalcitriol) in je najbolj aktivna oblika vitamina D₃ (4,5). Veže se na receptor za vitamin D, (znotrajcelični receptor) in ga vsebujejo številne celice (1).

Vitamin D vnašamo v telo tudi s hrano, čeprav je to skoraj nepomemben vir vitamina D, saj ga vsebuje premalo, da bi z njo pokrili dnevne potrebe po njem (2). Določeni hrani sicer dodajajo vitamin D, a mora deklaracija vsebovati podatke o vsebnosti. Prehrana, s katero bi poskušali pokriti dnevne potrebe po vitaminu D ne bi bila niti uravnotežena, niti zdrava (2). S prehrano živalskega izvora dobimo holekalciferol, torej obliko, ki jo telo lahko sintetizira samo.

Nekaj ga sicer vsebuje polnomastno mleko, jogurt, maslo, jajca, jetra, ribe (losos, tune, postrvi, sardine), ampak kot že rečeno, to ni zadosten vir tega vitamina, zato ta živila uživajte zmerno (6). V živilih rastlinskega izvora in v nekaterih gobah pa se nahaja vitamin D₂ (ergokalciferol) (1,3).

Holekalciferol, ergokalciferol ali njune presnovke lahko vnašamo v telo tudi s prehranskimi dopolnili ali zdravili (1). Obliki holekalciferol in ergokalciferol naj ne bi bili enakovredni. Naše telo ne tvori ergokalciferola (D₂) in v študijah so ugotavljali, da je manj učinkovit kot holekalciferol (D₃) (2).

Koliko vitamina D potrebujemo in katere so ogrožene skupine, ki jim ga najbolj primanjkuje?

Raven vitamina D (kalcidiola) v serumu, ki jo dosegajo zdravi ljudje, ki se gibljejo na prostem v območju z veliko sonca je okrog 50 ng/mL. Meja, kjer se že pojavi bolezen (rahitis, osteomalacija), pa je 10 ng/mL. »S sončenjem v naravnih pogojih telo sintetizira od 10 000 do 20 000 IE vitamina D, s čimer dosežemo maksimalno serumsko koncentracijo cca 80-108ng/mL« (2). V smernicah in priporočilih za vnos vitamina D je bilo veliko zmede in neenotnosti (2). Večina avtorjev meni, da so ravni kalcidiola od 40-60 ng/mL idealne za fiziologijo in preprečevanje bolezni in za doseganje teh ravni so potrebni vnosi od 6000-8000 enot vitamina D (2). Za veliko večino naj bi bili varni tudi vnosi do 15 000 IE in raven kalcidiola do 120 ng/mL (2).

Je pa res, da je težko oceniti koliko bi redno jemanje nekega prehranskega dopolnila prispevalo k dosegu optimalne koncentracije kalcidiola v telesu (2). Pomembna je tudi izhodiščna serumska koncentracija kalcidiola, ki si jo lahko tudi izmerimo v laboratoriju (2).

Ne glede na povedano, se v Sloveniji ravnajo po naslednjih uveljavitvah: zdravi odrasli posamezniki naj bi v zimskem času uživali od 800-2000IE dnevno. Otroci do enega leta potrebujejo od 400-1000IE ter nato do 18. leta od 600- 1000 IE dnevno. Odraslim, ki spadajo v rizične skupine se čez leto priporoča od 1000-2000 IE na dan. (V oktobru nekako 1000IE, v novembru 2000IE za zapolnitev zalog, po enem ali dveh mesecih pa bi prešli na vzdrževalni odmerek 1000IE na dan, najbolje nekako do aprila) (6).

Najbolj ogroženi so ljudje, ki ne vidijo veliko sonca tudi poleti. To so starejši, varovanci DSO in nepokretni (2,3,6). Pri starostnikih je tudi manjša sposobnost tvorjenja vitamina D v koži (6,7). Prav tako morajo biti pozorne na zadosten vnos vitamina D tudi nosečnice. Tudi debelejšim ljudem primanjkuje vitamina D, saj se provitamin D skladišči v maščobnem tkivu in je le vitamin D, ki kroži v krvi na razpolago celicam (6). Zato se jim priporoča od 3000-4000 IE dnevno (6). Pri posameznikih, ki so zboleli za SARS-CoV-2 in če prej niso prejemali vitamina D, se svetuje še višje začetne odmerke, in sicer 4 dni po 14 000 IE, nato pa 2000 IE na dan (6). Enaka priporočila veljajo za resno bolne (6).

Poleg dobre preskrbljenosti z vitaminom D, so za zdravje pomembni še drugi dejavniki (dovolj spanja, izogibanje stresu, uživanje zdrave hrane z dovolj vitamina C, cinka in drugih vitaminov in mineralov, pomembnih za delovanje imunskega sistema) (3). Dobro preskrbljenost z vitaminom D moramo zagotavljati redno in ni ugodno, če le nekajkrat vzamemo zelo visoke odmerke (enkrat mesečno ali redkeje) niti za preprečevanje zlomov, niti za imunski sistem (3). Tudi dolgoročno uživanje ekstremnih odmerkov je škodljivo, sploh ne skupaj s pripravki iz kalcija (3). Pri tem bi se lahko pojavili znaki hiperkalcemije – dehidracija, zmanjšan apetit, utrujenost, ledvični kamni (3).

Po določenih smernicah je 4000 IE zgornja varna meja. Sicer pa vitamin D zaužijemo v neaktivni obliki in ga naše telo aktivira v aktivni hormon toliko kot ga potrebuje in ni nevarnosti predoziranja. (Zato ima holekalciferol široko terapevtsko okno) (3,6). Večja previdnost mora biti pri bolnikih z granulomatozami kot so tuberkuloza, sarkoidoza, lepra ter pri onkoloških bolnikih (6).

Zdravila in prehranski dodatki

Ker ne moremo sami skozi vse leto tvoriti dovolj vitamina D s sončenjem, ki je naravni vir tega vitamina, moramo poseči po dodatkih. S prehranskimi dopolnili z vitaminom D ne dopolnjujemo prehrane, ampak pravilno sončenje (2). Prehranska dopolnila in zdravila z vitaminom D obstajajo v obliki tablet, kapsul, olja, ustnih pršil (2). Podjezični vnos s pršili ima številna prednosti: dobra absorpcija, najhitrejši način delovanja, priročnost jemanja… (2).

Med prehranskimi dopolnili je treba izbrati tistega, kjer se vitamin D najbolje absorbira in ki vsebuje najmanj tehnoloških primesi (2). Prehranska dopolnila vsebujejo v glavnem D3 (holekalciferol) (2).

Vitamin D3 je lahko živalskega ali rastlinskega izvora. Najpogostejši so izvlečki lanolina (maščoba iz ovčje volne), ribjega olja, v novejšem času pa tudi iz posebnih vrst lišajev (2).

Veliko prehranskim dopolnilom z vitaminom D dodajajo še druge aktivne sestavine, npr. vitamin K, A, minerala kalcij in magnezij, B2, probiotike.

Magnezij je pomemben, ker je od njega med drugim odvisen proces aktivacije vitamina D, vitamin B2 pa je pomemben pri hidroksilaciji vitamina D (2). Občasno dodajajo še cink, folno kislino, vitamin B12, krom, selen…

Vitamin K poleg funkcije pri strjevanju krvi pripomore k boljši mineralizaciji kosti in zmanjšal kalcifikacijo ožilja, vendar naj to ne bi imelo pomembnega vpliva ob jemanju vitamina D (2).

Ugotovljeno je, da telovadba najbolje utrjuje kosti (2). Poleg tega je vitamin D zelo močan regulator imunskega sistema in ne potrebuje pomožnih snovi v obliki prehranskih dopolnil in zato je priporočljivo, če se jemlje ločeno, druge minerale pa po potrebi, če nam manjkajo (2).

Literatura

1. Vitamin D – Wikipedija, prosta enciklopedija) (dostopno oktober 2021)
2. Soče, I. Moč vitamina D, SITIS, Maribor, 2017 (knjiga) (dostopno oktober 2021)
3. Senica, S oz. Pfeifer, M. Poskrbite, da vam ga ne bo primanjkovalo, časopis Delo, čet. 7.10. 2021 (str. 13.)
4. Ribarič, S. in sodelavci, Seminarji iz patološke fiziologije, Inštitut za patološko fiziologijo, Ljubljana, 2008 (str. 87)
5. Bresjanac, M. in Rupnik, M. Patofiziologija s temelji fiziologije, Inštitut za patološko fizioligijo, Ljubljana 2002. 3. izd. (str. 153)
6. Levanič, S. (februar 2021). Kako zagotoviti dober imunski sistem tudi v teh časih. Moje zdravje, (št 57. letnik 08), str. 38-41
7. Grohar Maležič, T. Vitamin D tudi za dvig odpornosti. Moje zdravje, (št 48. letnik 07), str.22