Osteoporoza

Svetovni dan osteoporoze obeležujemo 20. oktobra. Osteoporoza je presnovna bolezen kosti, pri kateri se zmanjša kostna gostota in s tem trdnost kosti, kar že ob manjših padcih in poškodbah poveča tveganja za zlome (1,2). S staranjem prebivalstva se povečuje delež bolnikov z osteoporozo, statistično bo po 50. letu vsaka tretja ženska oz. vsak šesti moški do konca življenja utrpel vsaj en osteoporozni zlom (3). Zaradi pogostnosti osteoporoznih zlomov postaja osteoporoza eden glavnih zdravstvenih problemov razvitih družb, ki poslabša kvaliteto življenja osebe ali jo zaznamuje z izgubo samostojnosti (3). Najpogostejši osteoporozni zlomi so zlom zapestja, vretenc, kolka in proksimalne nadlahtnice (3,4).

Za razvoj zdravih kosti bi bilo treba skrbeti že od mladosti

Kosti se krepijo in rastejo v prvih tridesetih letih življenja, zato je kostna gostota največja pri mladih odraslih. V tem obdobju je dosežena največja kostna masa, nato pa se kostna gostota počasi zmanjšuje (2). Ukrepe za preprečitev pojava osteoporoze bi morali uvesti že zelo zgodaj, v puberteti, ker se skoraj polovico kostne mase izgradi v tem obdobju (5). Potreben vnos kalcija bi bil v tem času 1300 mg/dan, ki pa se redko doseže, poleg tega pa bi imela ključno vlogo fizična aktivnost in zdrava prehrana (5). Kasneje pa je pomembno še preprečevanje padcev ter čim bolj upočasniti izgubljanje kostne mase po 35 letu starosti. V vseh obdobjih bi morali biti preskrbljeni z ustreznimi hranili (kalcij, vitamin D, mikrohranila) in biti, če je mogoče, dovolj fizično aktivni (5). Gravitacija tudi sama pripomore k ohranjanju kostne mase- na to kažejo primeri z astronavti. Od športnih aktivnosti so najprimernejše vadbe z utežmi, hoja, tek, ples, … plavanje ali kolesarjenje pa sta manj učinkovita.

Delitev osteoporoze glede na vzroke

Ločimo primarno in sekundarno obliko osteoporoze. Primarna je pogostejša, pojavi se pri obeh spolih, običajno v starosti, najpogosteje pri ženskah po menopavzi (3,4). Sekundarna je posledica drugih bolezni ali uporabe določenih zdravil (4). Najpomembnejše bolezni, ki povzročajo sekundarno osteoporozo so različne endokrine bolezni (hipogonadizem, povečano delovanje ščitnice, hiperparatiroidizem, sladkorna bolezen), bolezni prebavil (celiakija, KVČB…), različne hematološke in revmatološke bolezni (3). Druga stanja, ki povzročijo sekundarno osteoporozo so še: dolgotrajna imobilizacija, anoreksija, neješčnost, KOPB, kronični alkoholizem… (3). Od zdravil pa slabo na kostnino vplivajo: glukokortikoidi, previsoki odmerki ščitničnih hormonov, zaviralci aromataze (skupina zdravil za zdravljenje raka dojke in jajčnika -zavirajo encim aromatazo, ki sodeluje pri sintezi estrogena), analogi gonadoliberina (GnRH), antikonvulzivi, metotreksat, ciklosporin, heparin in antiretrovirusna zdravila… (3).

Diagnostika in odkrivanje osteoporoze

Za bolnike z osteoporozo je značilno, da do prvega zloma nimajo kliničnih znakov in ne vedo, da imajo osteoporozo (4). Do zloma – najobičajneje prsnih ali ledvenih vretenc –  in s tem tudi do prvih bolečin pride lahko že ob majhni telesni obremenitvi, npr. dvigovanju lažjih bremen, vstajanju iz sedečega položaja ali celo samo kašlju (3). Bolečina lahko mine sama, potem se lahko dogodijo še kasnejši dodatni zlomi vretenc, ki vodijo do deformacije hrbtenice (3). Najhujši zaplet je tudi zlom kolka (3).

Za postavitev diagnoze zadošča že osteoporozni zlom vretenca ali kolka (3). Pred tem pa lahko osteoporozo ugotovimo z merjenjem mineralne kostne gostote (MKG) s pomočjo dvoenergijske rentgenske absorpciometrije (DXA) (3). Rentgen sam ni primeren za diagnostiko osteoporoze, pokaže zlome ali pa sum na osteoporozo že, ko je osteoporoza zelo napredovala in je izguba kostne mase že cca. 30% (3). Samo z upoštevanjem izvida DXA pa se tudi lahko spregleda bolnike, ki lahko utrpijo osteoporozni zlom, saj k tveganju za zlom pomembno vpliva tudi kvaliteta kosti, ki se je ne da enostavno izmeriti ali oceniti. Pomagamo si s podatki o kliničnih dejavnikih tveganja za zlom (3).

Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze:

• ženske v menopavzi (še posebej če so nastopile menopavzo pred 45. letom, uživajo malo mleka in mlečnih izdelkov, so malo telesno dejavne, kadijo ali prekomerno uživajo alkohol, so se zmanjšale za 4 cm ali več); (2)
• bližnji sorodniki z osteoporozo (zlom kolka pri manjši poškodbi v ožji družini);
• nizka telesna teža (manj kot 60 kg); (2)
• po zdravljenju z glukokortikoidi; (2)
• po zlomih kosti po padcu iz stojne višine; (2)
• zdravljenje zaradi bolezni, ki jih spremlja majhna kostna gostota. (2)

Vsem, ki imajo dejavnike tveganja, se zato svetuje merjenje kostne gostote.

Zdravila za zdravljenje osteoporoze predpiše zdravnik na recept. Uporabljajo se :

• zaviralci kostne razgradnje – antiresorptivi (bisfosfonati, denosumab, selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev in hormonsko zdravljenje- estrogeni namreč zmanjšajo tveganje za zlome) (5)
• osteoanabolna zdravila (teriparatid) -aktivni del molekule humanega rekombinantnega parathormona (5).

Pri teh zdravilih je potrebno upoštevanje navodil jemanja. Nekatere se jemlje v obliki injekcij na pol leta ali 1 x letno.

Zdravila v obliki tablet iz skupine bisfosfonatov (ki so najpogostejša) je potrebno jemati po točnem navodilu kot je napisano (npr. 1x tedensko, 1x mesečno …) in sicer zjutraj, na tešče, z vodo vsaj 1 uro pred hrano ali drugo pijačo. Treba je pogoltniti cele, z velikim kozarcem vode (vsaj 180-240ml), v pokončnem položaju (sede, stoje). Po zaužitju zdravila se vsaj 1 uro ne sme leči, sicer bi lahko povzročila lokalno draženje ali bi prišlo lahko celo do razjed požiralnika.

Kaj lahko za upočasnitev napredovanja osteoporoze naredimo sami:

• uživanje uravnotežene prehrane, bogate s kalcijem (mleko in mlečni izdelki, žita, zelenjava)
• skrb za zadosten vnos vitamina D – deluje na enterocite- celice v črevesu tako, da pospeši absorpcijo kalcija in na tubulne celice v ledvicah tako, da pospeši reabsorpcijo, zaradi česar ostane kostno tkivo zaščiteno pred izplavljanjem kalcija. (vsebujejo ga– jajčni rumenjak, obogateno mleko in mlečni izdelki, določene ribe – losos, skuša, tuna, sardine, gobe, dobimo ga tudi z izpostavljanjem sončnim žarkom za 15 min dnevno, nekajkrat na teden med 10. in 16. uro) (5)
• vnos mikrohranil: vitamin C – ima vlogo pri sintezi kolagena, ki je tudi v kosteh, vitamin K (predvsem v temno listnati zelenjavi)- ima vlogo pri sintezi kalcij-vezočih proteinov in ima anabolni učinek na osteoblaste- za izgradnjo kosti, cink– je koencim številnih encimov v kostnih celicah, fosfor– je tudi pomemben, saj je sestavina hidroksiapatita, ki je v kosteh ter drugi elementi- magnezij,
• zadostna telesna dejavnost – gibanje – tek, hoja, vaje z utežmi,
• opuščanje škodljivih navad (kajenje, tvegano ali škodljivo pitje alkohola) in skrb za zdrav življenjski slog
• pravočasno merjenje kostne gostote in uvedba zdravil
• pomembna pa je tudi dodatna skrb za varnost, preprečevanje padcev in posledičnih zlomov (uporaba sprehajalne palice, udobna in stabilna obutev, odstranjevanje ovir v domačem okolju) (2)

Vnos mikrohranil in makrohranil je pomemben, vendar samimi prehranskimi dopolnili in dodatki osteoporoze ne moremo zdraviti ali pozdraviti.

Avtor članka: Barbara Rekar, mag. farm.

Datum priprave informacije: oktober 2025.

Viri:

1. oktober – Svetovni dan osteoporoze: telesna dejavnost za močne kosti | Nijz
2. oktober – Svetovni dan osteoporoze – ZD Idrija
3. Kocjan, T. Epidemiologija in diagnostika osteoporoze. Farmacevtski vestnik. Št. 2, letnik 70, str. 99-104
4. Korpar, M. 2019. Farmakoterapija osteoporoze. Farmacevtski vestnik. Št. 2, Letnik 70, str. 105-110
5. Marc, J. 2019. Makro- in mikrohranila pri zdravljenju osteoporoze. Farmacevtski vestnik. Št2, Letnik 70, str. 111-118